Torej vzrejali bi radi

Avtor: Aleš Medvešek, 2005, copyright mojpes.net

Torej, vzrejali bi radi?

Pričujoči sestavek je plod osebnih beležk ki sem jih ustvaril med prebiranjem in študijem kinološke literature, na osnovi pogovorov z kolegi vzreditelji, ki so mi vzor in koristni sopotniki v vzreji; na osnovi relevantnih internetnih virov; ter nenazadnje na osnovi lastnih mnenj, ki sem si jih ustvaril po določenem času odkar se kinološko udejstvujem- sam sem zelo ťmnenjskiŤ človek in imam mnenje skoraj o vsem, sploh o temah, ki zadevajo pse. Obenem, so na mnogih premisah zapisanih v tekstu, osnovani tudi vzrejni pravilniki v nekaterih državah.

Namenjam ga lastnikom in ljubiteljem psov ki jih zanima tematika vzreje, ali zgolj ljudem, ki se šele odločajo glede lastništva psa, saj jim lahko nudi oporo pri odločitvi za pravega vzreditelja od katerega bodo dobili svojega psa. V prvi vrsti pa ga namenjam novincem, ki so se odločili ali pa se še odločajo, da bodo stopili na težavno pot vzreje pasemskih psov, saj jih želim vsaj delno usmeriti v smer v katero so hodili in hodijo odlični vzreditelji preteklosti in sedanjosti, ki so nam vsem vzor. Hkrati bom opozoril tudi na nekatere deklinacije, ťsovražnikeŤ, ki prežijo na vzreditelja na vsakem koraku njegove poti od začetka, pa dokler ne zapre svojih vzrejnih knjig in preneha z vzrejo.

Zavedam se, da pričujoči sestavek predstavlja zgolj vznožje ogromne gore informacij in znanj, ki bi si jih moral nabrati še preden pristopi k vzreji vsak, ki je kadarkoli pomislil na to, da bi paril svojega psa ali psico. A kljub temu, da v njem nisem mogel zajeti vseh vidikov vzreje in prikazati vseh, tako privlačnih, kot tudi temnih plati in pasti ki prežijo v tej dejavnosti, upam da vam bo koristil pri vašem ukvarjanju s psi, pri ustvarjanju vašega lastnega splošnega pogleda na kinologijo in vzrejo samo, ter vas spodbudil k razmisleku o tem ali ste primerni, da se z njo pričnete ukvarjati; ali pa vas bo morda od nje odvrnil, ter vam s tem omogočil, da vzrejo s svojim ne-delovanjem, storite prav tako koristno dejanje. Zavedanje meja lastne nesposobnosti, je v kinologiji in življenju, cenjena lastnost. Ki jo žal, premorejo le redki.

Zakaj pričeti z vzrejo

Ko se pričnemo odločati o tem, da bi svojo psičko ali psa parili, si moramo najprej zastaviti nekaj bistvenih vprašanj.: Ali želim s tem kaj prispevati k ohranjanju pasme ter utrditvi dobrih lastnosti v njej? Kaj želim doseči s parjenjem svoje živali? Kaj želim izboljšati, v korist pasme? Je vzreja nekaj kar si želim početi na dolgi rok ali mi predstavlja zgolj zabavno izkušnjo v življenju, ki bi si jo rad privoščil enkrat ali nekajkrat, ne glede na posledice?

Mnogo (po nekaterih podatkih AKC, gre v ZDA za več kot 3, podobno stanje pa velja najverjetneje tudi za Evropo) ljudi, ki se odloči da bo parilo svoje pse, se na žalost odloča za vključitev v to vejo kinologije iz precej banalnih razlogov.
Nekateri želijo izboljšati življenjski standard, nekateri želijo svojim potomcem prikazati čudež življenja, nekateri pa želijo zaradi zaljubljenosti v lastnega psa in ker jim je všeč njegova osebnost ali izgled, spraviti na svet še več njemu podobnih primerkov. Seveda ob tem zanemarjajo dejstvo, da morda njihov ljubljenec ne ustreza standardom, ki ločujejo odgovorne vzreditelje od dvoriščnih rejcev. Večina teh "rad-bi-vzrejal" ljubiteljev, se ne sprašuje o tem, ali bodo s svojim dejanjem prispevali k ohranjanju in izboljševanju pasme. Ne zanima jih ali bo morda kdaj mladič njihove vzreje, ali njegov potomec, kljub neprimernosti uporabljen v vzreji in ne zanima jih, če s svojim dejanjem dolgoročno prispevajo k deklinaciji pasme, povečanju števila brezdomnih psov, ali kaki podobni, tragediji pasjega sveta. Večina jih s tem vprašanjem opravi in samega sebe ter svojo lahkomiselno odločitev za vzrejo opraviči zelo na lahko. Svojo bodočo, na neracionalni odločitvi temelječo vzrejo primerjajo z kapljico v morje, a se ob tem ne zavedajo, da se bo njihova kapljica, v nekaj letih lahko nakapljala v lužico, ter skupaj s kapljami ostalih, njim podobnih razmnoževalcev psov, v morje. V tem, so si povsem enaki z "dvoriščnimi rejci", kot posplošeno imenujemo rejce nerodovniških psov.

Odločitev za vzrejo, mora biti zavestno izvršeno dejanje, z dovoljšnjo mero samospraševanja, ter iskrene želje po lastnem prispevku k ohranitvi in utrjevanju kvalitet pasme, ki jo nameravamo vzrejati. Kdor se za vzrejo odloči iz povsem čustvenih razlogov, bi se moral vprašati, ali je to odlika odgovornega človeka. Vzreja je tvegano početje, ki prinaša človeku zadovoljstva in skrbi. V njej ni prostora za čustvene odločitve in ravnanja. Slednja si lahko privoščijo vzreditelji zgolj tedaj, ko se ob interakciji s svojim psom, prelevijo v "navadnega" lastnika. Odgovorna vzreja in odgovorno lastništvo psa, zahtevata od vsakega človeka predvsem čistost misli, ter odločanje na osnovi razumskih, ne pa čustvenih postavk –kar ne pomeni zanikanja pomembnosti dejstva, da je odgovoren vzreditelj enako zavezan tudi morali in etiki. V vzreji, osebna naklonjenost do posameznega psa nikoli ne sme biti razlog, da bi z njim vzrejali ali ga vključili v svoj vzrejni program kot partnerja našim psom. Pravica do prostega razpolaganja s svojo lastnino (kar pes je), nikomur ne daje pravice, da bi zaradi njegove nepremišljene in neodgovorne odločitve za vzrejo (pa najsi gre za lastnika samca ali samice), trpel en sam pasji mladič, ne glede na to ali seje skotil pri njem ali pa pri nekom, ki bi pri njem kupil psa in morda nadaljeval "verigo" parjenja, ali pa morda pri nekom, ki mu je zgolj "posodil" svojega plemenjaka za paritev. Vsak vzreditelj bi se moral zavedati tega, da bo vsako njegovo dejanje, pustilo dolgoročne posledice v pasmi, pa naj bodo še tako minimalne in najsi zadevajo še tako majhno število psov.

Najprej osvojite ključna kinološka znanja

Eno od prvih znanj, ki bi jih novinec rabil nujno osvojiti, je poznavanje lastne pasme. Njene morfološke značilnosti, zgodovino, glavne mejnike v razvoju ter pse, ki so zaznamovali pasmo. Moral bi poznati njen temperament in odlike ter slabosti. Dobro poznavanje lastne pasme, je osnova vsake vzreje.

Vsak, ki se odloči, da bo svojega psa paril, bi moral dobro poznati njegove prednosti in pomanjkljivosti. Dobro bi moral poznati podatke o prednikih in imeti čimveč podatkov o njihovem zdravstvenem stanju. Poznati bi moral najmanj štiri generacije prednikov, ter čim več njihovih kvalitet in napak, ter vedeti, kako so svoje gene prenašali na potomce. Prav tako bi moral vedeti oz. si priskrbeti čimveč tovrstnih podatkov o potencialnih partnerjih za svojega psa, pa najsi bo samec ali samička. Lastniki samcev bi nikoli ne smeli podcenjevati svoje vloge v vzrejnem procesu in bi o svojem psu morali razpolagati s prav toliko podatki, kot lastniki psic. Konec koncev, so samci tisti, po katerih se ocenjuje potomstvo, čeprav vemo, da k temu enakovredno prispevata oba starša.

Zbiranje vseh podatkov in oblikovanje vzrejnega načrta v celoto, torej ni preprosto opravilo in da bi opravili svojo prvo nalogo, moramo temu opravilu posvetiti kar nekaj časa in energije. Obiskovanje razstav, kjer se lahko pogovorimo s kolegi vzreditelji, so obvezno orodje- še posebej z izkušenimi, odgovornimi vzreditelji, ki so vzredili več legel in zatorej razpolagajo z večjim številom informacij o psih, ter predvsem o psih svoje vzreje. Prav tako so razstave priložnost, da nam psa, potencialnega kandidata za vzrejo, ocenijo sodniki –če so strokovnjaki za pasmo, toliko boljše. Po drugi strani, skozi daljše razdobje razstave omogočajo vzreditelju, da lahko videva na njih tudi potomce psov, ki jih pozna od prej in si tako širi vedenje o posameznem psu.

Poznavanje standarda, ter pravilno tolmačenje le-tega, je naslednje orodje, ki ga je absolutno potrebno obvladati. Pogovori s strokovnjaki v stroki, opazovanje sodnikov in njihovega dela, ter primerjanje svojih opažanj, pogovor z izkušenim vzrediteljem, so le nekatere od poti do poznavanja standarda. Razvijajte svoje oko in si oglejte čimveč primerkov svoje pasme, njihove prednosti in pomanjkljivosti, ter svoja dognanja preverjajte s standardom.

Prebiranje pasemske in kinološke literature, vedenje o drugih pasmah, širjenje znanja na splošno, je prav tako eno od bistvenih opravil, ki jih mora opraviti bodoči vzreditelj. Vsaj tisti, ki si je odgovoril na vprašanje "Ali želim v vzreji kaj izboljšati ?" pritrdilno, bi moral delovati po teh načelih.

Znanja z drugih področij niso zanemarljiva. Vsakdo ki se želi ukvarjati z vzrejo, bi si moral za to, da bi uspešno udejanjal svoj namen prispevati k ohranitvi ter izboljšanju pasemskih značilnosti, moral do potankosti priti na jasno z nekaterimi osnovami genetike, ter biti seznanjen z vsemi bistvenimi genetskimi faktorji, ki vplivajo na kakovost vzreje neke pasme, pa naj bo to genetika barv ali pa poznavanje gensko osnovanih težav v pasmi. Poznati bi moral kongenitalne in somatske anomalije in bolezni svoje in drugih pasem, ter vzroke in genetsko podstat zanje. Poznati bi moral področje pasje reprodukcije vključno s porodništvom, ter neonatalne nege, saj mu bo teoretska zaslomba močno koristila takrat, ko bo pri kotitvi ali v leglu naletel na težave, ter bo znal pravilno oceniti resnost položaja in ukrepati bodisi sam ali s strokovno veterinarsko pomočjo.

Tudi področje ortopedije ter na splošno anatomije psa, je eno od področij, s katerimi bi se morali spoznati in bistvena znanja osvojiti vsi, ki se želijo ukvarjati z vzrejo. Fizika gibanja, motorika psa, poznavanje skeletnih značilnosti pasme (predvsem glave, kot tiste, ki v veliki meri definira večino pasem) in načina delovanja njegovega telesa, so le nekatera področja, ki so prav tako pomembna.

Pasti in stranpoti

Po vsem naštetem, bi moralo biti vsakomur jasno, da je sam vstop v vzrejo že zaradi množine znanj in izkušenj, ki si jih mora lastnik psa nabrati še preden ga pari, dolgotrajen proces. Nekatera od njih pa bi prav tako moral poznati vsak odgovoren lastnik psa, ne zgolj kandidati za vzreditelje in vzreditelji sami. Marsikdo neučakano prehiteva dogodke, se kot mnogi, še prehitro zaplete v prve pasti in morda nikoli ne dojame, da je zašel s prave poti, ter se zato, nanjo nikoli več ne vrne. Vstop v vzrejo, je podoben osvajanju ljubljene osebe. V njen objem je potrebno pristopiti s potrpljenjem in iskreno željo, da bi jo spoznali z vsemi njenimi krepostmi in slabostmi. Vzreja je poroko vedno obetajoča ljubica, ki ljubi zveste in grobo zavrača lahkoživce, a si na koncu pusti prstan nadeti le redkim. Obenem pa jim cel čas zakona daje vedeti, da ločitev nikoli ni izključena. Tisti ki jih sprejme, v zakon vstopijo kot izkušeni partnerji, ki si do konca prizadevajo ohraniti zakon zdrav in trajen. Izkušen vzreditelj je tisti, ki ga ljubica sprejme za moža prostovoljno, ker si je njeno naklonjenost priboril z vztrajnim in nezlaganim dvorjenjem, ne pa tako, da si je nevesto ugrabil kot roparski vitez. Izkušenega in odgovornega vzreditelja ne opredeljuje ne število legel in ne dolžina staža v vzreji. Opredeljuje ga pravilna pot po kateri stopa v vzreji cel čas svojega delovanja. Ta je le pot razuma, ter kritičnega, nezamegljenega pogleda nase in na rezultate svojega dela. Je le pot nenehne želje po osebni rasti in večnega tešenja žeje po znanju.

Ko si je novinec izgradil osnovno znanje, ter si odgovoril na osnovna vprašanja, ponavadi naleti na prve ovire. Prva in najnevarnejša, na vsakem koraku prežeča nevarnost, je psarniška slepota. Je bolezen, na katero niso imuni niti izkušenejši vzreditelji, še posebno tisti, ki so v življenju že vzredili kakega odličnega predstavnika svoje pasme. Ljudje ki jih je zadela psarniška slepota, so na tujih psih sposobni najti cel kup napak medtem, ko so pri svojih psih zmožni (marsikdaj tudi pretirano) poveličevati zgolj njihove kvalitete, ter popolnoma zanemariti vsako misel na to, da bi lahko njihov pes imel kakšne nepravilnosti. Novinci, ki so zadeti od nje, so povsem nesposobni ločiti med svojo naklonjenostjo do psa in realno sliko tega istega primerka pasme. Mnogi, celo pot ki jo opravijo preden se spravijo k vzreji, opravijo z namenom da bi parili svojo žival. Večina jih že v začetku stopi v past in nova znanja ter izkušnje izrabijo za potrjevanje "kvalitete" svojega psa, namesto da bi to znanje uporabili za to, da bi svojo vzrejno bazo ocenili realno, in "z glavo", ter morda ugotovili, da je bolje začeti vzrejo z boljšo vzrejno bazo; se ozreti po ustreznejšem psu, prvega pa vzrejno upokojiti.

Edino zdravilo za to vrsto slepote, je torej nenehno samospraševanje in nenehna skeptičnost do samega sebe kot vzreditelja. Kdor zmore premagovati to bolezen, je na poti k temu, da postane dober vzreditelj. Kdor je ne zmore, pomeni grožnjo kvalitetni in odgovorni vzreji in lahko povzroči na dolgi rok, veliko škode. Pa naj gre za vzreditelja z veliko psi, ali pa za nekoga ki premore zgolj enega; vzreditelja z dolgoletnim stažem v vzreji, ali novinca.

Naslednja past, ki preži predvsem na mlajše vzreditelje (pa tudi tisti z daljšim stažem niso imuni nanjo), bazira na globini njihovega poznavanja pasme in psov v njej, ter poznavanju vzrejnih principov, ki naj bi v vzreji vodili k dobrim rezultatom in vzreditelju omogočili, da bo imel kvalitetno leglo. Manjše ko je tovrstno znanje, več je možnosti, da bo leglo "papirni tiger", kar pomeni, da bo vzreditelj deloval po načelu, da množina prvakov in "velikih psov" v rodovniku, zagotavlja kvaliteto legla ter povečuje možnosti, da bo v leglu "kapitalec", ob tem pa pozablja, da bo leglo prav lahko, tudi "stranska škoda". Mnogi novinci se z velikim žarom opredeljujejo glede vzrejnih tehnik in tistim, ki prisegajo zgolj in izključno na tehniko linijskega parjenja, zadostuje že dejstvo, da pričakovani rodovnik mladičev, v čim večji meri vsebuje enega prednika, ki so si ga sami postavili za vzor in ideal pasme.

Ob naštetem, mnogo vzrediteljev (ne samo začetnikov), popade tudi tako imenovani "sindrom velikega plemenjaka", če vzreditelja vodi enaka misel kot vodi gornje primerke –misel, da bo prvak s svojimi geni in osebno odličnostjo, že sam po sebi prispeval k izboljšanju njegovega vzrejnega materiala.

Vsem "naštetim pacientom", oz. žrtvam pasti je skupno to, da parijo rodovnike. Zgolj papirno parjenje in parjenje titul, brez upoštevanja vseh ostalih faktorjev, pa ni nikakršna formula za uspeh. Prav nasprotno, večinoma se izkaže za katastrofalno. Rodovniki so polni mrtvih psov, od katerih jih vzreditelj mnogo ali pa, če je novinec, nikoli ni mogel videti na lastne oči ali videti njihovega potomstva. A mora na koncu, ko se o paritvi odloči, pariti in na svet spraviti žive pse.

Ena od pogostih napak, ki jih počno vzreditelji pri iskanju informacij o prednikih svojega psa je, da se prehitro zadovoljijo z osnovnimi podatki o njih. Podatki o barvi oči, kožuha, ugrizu, višini, številu potomcev ki so dosegli prvaštvo in slika prednika v osebnem albumu, so večini dovolj, da svoje iskanje informacij usmeri na zbiranje le-teh, o naslednjem predniku. Pasemske knjige so polne podatkov o velikih psih iz preteklosti in podatkov o tem kako so z nekim potomcem, dali pečat pasmi ter jo s svojo prisotnostjo v rodovnikih današnjih psov, temeljito zaznamovali. In vendar nam podatek o tem, da je "CH. Najlepši Pes" tudi "CH. Reproduktor Pes", pove zgolj to, da je nekoliko njegovih potomcev doseglo šampijonski naziv, ne vemo pa nič o tem, ali morda ne gre le za peščico od stotin potomcev, ki jih je zaplodil slednji in ki morda v večini pomenijo povprečno ali podpovprečno potomstvo v primerjavi z njihovimi maloštevilnimi odličnimi sorodniki po očetu. Obenem, pa ti isti nepomembni primerki morda prav zaradi sorodstvene povezanosti z "Ch. Najlepšim psom", močno "genetsko onesnažujejo" naš vzrejni material, saj vemo da svet ni popoln in da so morda prav med vzreditelji psov v rodovniku našega psa, bili tudi takšni, ki so si naredili "papirnega tigra". Pa čeprav v deseti generaciji prednikov. Podatek o "Ch. Najlepšem Psu" nam ne pove, koliko od njegovih potomcev je bilo zdravih in koliko od njih je prizadela kakšna bolezen ki je genetskega izvora in ki bi se lahko pripisala njemu ali nekemu od njegovih prednikov. Podatek ne pove ničesar o dolgoživosti njegovih potomcev, o njihovih reprodukcijskih zmožnostih, njihovem temperamentu in značaju. Slike in skopi statistični podatki, ne ustvarjajo realne slike in zgolj razpolaganje s temi podatki, ne sme biti nikoli zaključek brskanja po drobovju rodovnika psa, če je vzreditelj svojo nalogo vzel resno. V iskanje se je treba zakopati globlje. Razgovori s starejšimi vzreditelji ki so nekatere od teh psov poznali in morda z njimi tudi parili, so odličen vir podatkov in informacij. Več kot je virov, bolj čista je podoba, ki jo ima vzreditelj o vzrejnem materialu s katerim dela.

Obenem se mora vzreditelj, ko do obisti preišče rodovnike in si odgovori na večino vprašanj v zvezi z predniki pričakovanega legla in starši, zavedati, da bo pravilnost svoje odločitve moral še posebej temeljito preverjati pri svojem leglu, ter da bo moral mladiče zaradi relevantnosti podatkov, ki mu bodo nudili oporo pri nadaljnjih vzrejnih načrtih, slediti. S tem da jim najde ustrezne domove, odgovorne lastnike, ki neplemenskih živali ne bodo uporabljali za vzrejo, plemenske pa na vzrejo ustrezno pripravili in evalvirali; lastnike, ki bodo vzreditelju omogočili da pridobi informacije o napredku in zdravstvenem stanju mladiča, bo ustvaril pogoje za ustvarjanje lastne informacijske baze o svoji vzreji.

Mnogo vzrediteljev pade na tej točki. Nekateri zapadejo v "psarniško slepoto" in povratnih informacij lastnikov ne zmorejo ustrezno filtrirati, in predvsem v primeru ko se v njihovi vzreji pojavi težava pri potomcih, niso zmožni sprejeti dejstva, da se tudi najboljšim dogajajo "flopi", ter se iz tega kaj naučiti, namesto da bi se do tega vedli ignorantsko. Na kritike njihove vzreje s stran kolegov gledajo kot na metanje polen pod noge in namesto da bi jih gledali kot blagohotne smerokaze ki kažejo nazaj, v smeri prave poti. Drugi zapadejo v drugo skrajnost in vsako odstopanje od najvišje odličnosti, štejejo kot napako svoje vzreje in so do sebe in svojih rezultatov, ter psov, ki so te rezultate ustvarili, pretirano strogi. Tako dejanje je samodestruktivne narave in povzroči zgolj to, da nikoli zadovoljni vzreditelj, v iskanju ideala, opazi da je ostal brez psov, saj noben ni bil nikoli dovolj dober. Kritična zmernost je boljša kot pikolovsko iskanje napak ter nezmožnost. da bi videl in si priznal tudi kvalitete. Tudi ti, na kritike in pohvale kolegov, gledajo s skepso ki izvira iz starega reka: "Ne boj se ko ti pljuvajo psa. Na pravi poti si. Ko ti ga hvalijo, je čas za paniko". Odgovorni vzreditelji so odgovorni ljudje, ki so v prvi vrsti pripravljeni z grajo ali pohvalo pomagati kolegu, saj vedo, da lahko le s skupnimi močmi, vzrediteljem uspe služiti njegovi visokosti psu.

Vzreja je torej zahteven hobi. Ker vključuje živa bitja, ki so človekov spremljevalec že tisočletja in ki so v popolnosti odvisna od nas, je nujno, vzreja tudi odgovoren hobi. Vzreditelj je za svoje delo in svoj "izdelek" moralno odgovoren od dne ko se odloči da bo paril njegove starše, pa do dne ko pes za vedno zapre oči. Je stvarnik in angel varuh. Je vila rojenica in žal, včasih tudi angel smrti. Ko v vzrediteljevem življenju pride trenutek, ko sem mora odločati o življenju ali smrti mladiča, katerega preživetje je brez človekove intervencije vprašljivo, ali pa o življenju in smrti mladiča s prirojeno napako, ki mu sicer omogoča da funkcionalno preživi, a je njegovo bodoče življenje in zdravje polno neznank glede zdravja, nastopi največja preizkušnja. Takrat je odgovoren vzreditelj zaradi odgovornosti do ostalih mladičev v leglu, odgovornosti do njihove matere, in nenazadnje do mladiča ki ga v zdravstvenem pogledu najverjetneje tudi v prihodnje ne čaka svetla bodočnost, prisiljen prestopiti mejo človeškega v sebi in se odreči želji po ohranitvi nemočnega življenja v korist kvalitete življenja legla. Kdor tega racionalizma ne premore, mora resno razmisliti o tem, ali je primeren kandidat za vzrejo. Osebno menim, da je to eno prvih vprašanj s katerimi bi moral opraviti vsakdo, še preden se odloči, daj bo vzreja postala njegov hobi. Življenje ni nekaj s čimer bi se smeli igrati neodgovorno, pa "čeprav" gre za živali. Sledenje razumski etiki, je edina prava pot v tem pogledu, ko je potrebno sprejeti tudi težke odločitve, ne glede na starost psa. Obenem, to velja tudi za vsakega odgovornega lastnika, ne zgolj vzreditelja, vendar mu v primeru da je psa dobil pri enako odgovornem vzreditelju, le ta, trdno stoji ob strani, medtem ko je sam v tovrstnih primerih osamljen.

Tako. Odločitev je vaša. Ste prepričani, da ne bo problem nekaj let preživeti s tistim blaženo trpečim občutkom zaljubljenca preden končno ne osvoji izbranke? Ste prepričani, da boste lahko osvajali zadržano in z enako naklonjenostjo sprejemali njene čare in slabosti? Ste prepričani da svojega samčka še nekaj časa ne boste pustili k psičkam katerih lastniki vas vdano moledujejo, da bi naskočil njihovo psico, ker si o njegovi vzrejni vrednosti in potencialu niste povsem razjasnili vsega? Ste prepričani da boste lahko še nekaj časa vdano v usodo odganjali vaške snubce izpred vhodnih vrat, ko bo vaša psička z moledujočim pogledom prosila za mladičke in hlepeče silila k samcem v času ko bo najbolj vroča –zato, ker ne glede na njen pravi čas, še ni pravi čas ZA VAS? Ker se imate še marsikaj za naučiti? Potem dobrodošli med snubce.

Ste ugotovili, da ta ljubica ni za vas? Odlično. Snubci vas bomo za odločitev poskušali po naših najboljših močeh nagraditi z vašim naslednjim štirinožnim prijateljem, ko ga boste iskali. Morda ste s to odločitvijo za pse naredili več, kot marsikdo, ki se imenuje vzreditelj, oz. se je nepremišljeno vključil v vzrejo. Kot sem dejal v uvodu, je zavedanje meja lastne nesposobnosti, vrlina, ki je tudi v kinologiji, redko prisotna, a cenjena.