Zgodovina Nemškega bokserja

Avtor: Aleš Medvešek, 2006, copyright mojpes.net

Zgodnji začetki

Nemški bokser je moderna pasma. Ustvarjena je bila koncem 19. stoletja, svojo podobo pa je izoblikovala predvsem po prvi in drugi svetovni vojni. Je ena od prvih (po nekaterih virih celo prva) pasem, katerih nastanek je natančno dokumentiran in pri kateri lahko rodovno drevo sledimo do prvih psov, ťAdamov in EvŤ pasme.

Vzroki za nastanek pasme segajo v čas, ko je stara dama Evropa brstela od novih idej in časa, ko so ljudje za nek kratek trenutek v zgodovini imeli občutek, da so gospodarji svojih življenj in da ni nič nemogoče. Industrijska revolucija je bila na svojem višku in hiter razvoj znanosti je omogočal ljudem večji vpogled na svet v katerem prebivajo in sobivajo. Fevdalizem se je dokončno poslavljal in začenjal se je čas, ko so ljudi ocenjevali po njihovem prispevku družbi in njihovih sposobnostih, namesto da bi jih ocenjevali po poreklu.

V tem času so mlade industrijske države pričenjale tudi manj svetlo plat zgodovine. Starim kolonialnim velesilam (z izjemo Velike Britanije) so odvzemale njihovo posest in same postajale kolonialne sile.

Leta 1894 se je v München priselil znan kinolog tistega časa, ki ga zanimivo, kljub njegovem bistvenem vplivu na kreiranje nove pasme, zasledimo zgolj v kroniki Bokser Kluba München in redkih drugih člankih. Njegovo ime pa je tolikanj bolj poznano med ljubitelji Airedale terierjev, ki jih je vzrejal, ter prav tako -oziroma še bolj; med ljubitelji starodavne lovske pasme Nemški prepeličar (Deutscher Wachtelhund), ki jo je ta pionir kinologije rekonstruiral, saj je pasma v tistem času (tako kot mali Brabantski Bullenbeiser ki je prednik modernega bokserja) kot taka že izumrla. Ime mu je bilo Friedrich Roberth.

Roberth je nekaj časa služil v kolonialni vojski v Juži Afriki in od tam je prinesel s seboj idejo bojnega (vojaškega) psa, saj je v vojskah takratne Evrope, pes znova pridobival vse večjo veljavo in uporabnost bodisi kot sanitetni pes ali kurir ter sredstvo osebne zaščite stražarjev in častnikov. Roberth je, kakor je bilo že omenjeno, slovel kot vzreditelj Airedale terierjev, ki jih je uvozil iz Anglije, ki je bila v tistem času vodilna kinološka sila in od koder so v Nemčijo na veliko uvažali pse te pasme saj so glede na takratne poglede, sloveli kot ideal bojnega psa. Vendar pa se lahka konstrukcija Airedalca nikakor ni skladala z Roberthovo osebno predstavo o močnem in gibčnem delovnem psu srednje postave, ki bi bil primeren za uporabo v vojski in policiji. In seveda velja delno tudi dejstvo, da Airedalec ni bil Nemška pasma. Ob tem je potrebno pripomniti, da je tisti čas sovpadal z naslednjim "izmom" v zgodovinskem razvoju –nacionalizmom (ki ga nikakor ne smemo enačiti z šovinizmom), ki je bil tisti čas v Evropi na pohodu že od pomladi narodov in ki se je kot nova ideologija meščanstva, zasidral po vsej celini. V tem času so si mlade nacionalne države prizadevale ustvariti svoje, narodne atribute. Na plan so prihajali stari zemljevidi ki so glede na državo nastanka prikazovale nacionalna ozemlja. Narodi so vsak zase ustvarjali svojo "zgodovino" oz. v zgodovinskih dejstvih, iskali svoje poreklo in dokaze za svojo starodavnost tako v zgodovinski znanosti kot tudi umetnosti. Kinologija nikakor ni bila imuna na vpliv časa in to je seveda rezultiralo v tem, da so pričeli obujati oziroma rekonstruirati nekatere stare pasme, ki so jih poznali iz pripovedovanj ter starih slik in dokumentov iz preteklosti.

V zadnji tretjini devetnajstega stoletja se je tako v Nemčiji pričela razvijati nova, nemška pasma. Iz potomcev stare pasme- Brabantskega Bullenbeiserja; so si prizadevali ustvariti nekaj novega in tako je z križanjem psice, ki jo je iz Francije pripeljal Georg Alt, ter njenega sina iz kombinacije z neznanim psom pričel nastajati Nemški Bokser kot ga poznamo danes.

Alt's Flora I. in njen sin Lechner's Box sta tako dala prve potomce, Alt's Floro II. In Alt's Scheckin.

Floro II. so nadalje parili z njenim očetom Boxom in iz te kombinacije se je skotil Maiers Lord, ki je kasneje v kombinaciji z Maiers Floro, dal naslednjega temeljnega samca, Picola v. Angertorja.

Po drugi strani so sestro Flore II., Alt's Scheckin, parili z buldogom, ki ga je doktor Toenisen uvozil iz Anglije in ki mu je bilo ime Tom. Ta kombinacija je dala prvega psa vpisanega v rodovno knjigo nemških bokserjev, Muhlbauer's Flockija. Iz ponovljene kombinacije Toma in Scheckin pa je dala Blanko v. Angertor.

Iz paritve Picola in Blanke, se je skotila "Eva" vseh Nemških Bokserjev, Meta v.d. Passage.

Rodovnik Mete v.d. Passage

Po svoji selitvi iz severne Nemčije v München, se je na Dunaju rojeni Roberth pričel sestajati z še dvema znanima kinologoma tistega časa. To sta bila König in Hoepner, ki sta bila prav tako vzreditelja Airedalcev, a sta že takrat dejavno sodelovala pri nastajanju Bokserja.

Roberth se je še iz otroštva spomnil pripovedovanj in posameznih psov, ki so jih imenovali Bier-Boxer. Ti psi so bili (gledano z današnjega vidika ) bolj podobni American Stafordshire terijerju ali American Pit Bulu, kot pa pasmi ki jo danes poznamo kot Bokserja. Takrat se je ta nemirni duh že oziral po novih kinoloških izzivih in za njegove poglede, je bil prav Bokser tisto, kar si je predstavljal da naj bi pomenilo pravega vojnega psa, saj se mu je takrat Airedalec že zdel preveč eleganten in prelahek. Še preden se je zavedel, je že stal na čelu kampanje za uveljavitev Bokserja kot nove nemške pasme.

S pomočjo nekaterih drugih kinoloških zanesenjakov združenih v takratnem Klubu psov Svetega Bernarda, so pričeli z vzrejo. Že naslednje leto, torej leta 1895, so pod njegovim vodstvom organizirali prvo poskusno razstavo znotraj klubske razstave Kluba psov Sv. Bernarda. Zmagovalec te razstave je bil Muehlsbauer's Flocki, ki si je s tem pridobil pravico, da se kot prvi pes vpiše v rodovno knjigo.

Kot zanimivost velja omeniti, da je bil Flock na tej razstavi edini predstavljeni pes in da je moral Roberth celo močno prepričevati njegovega lastnika, da ga je na razstavo sploh prijavil. Klub vsemu, pa je razstava kot taka imela uspeh in kmalu za tem, je bil ustanovljen prvi Klub Nemških Bokserjev, ki je zelo hitro začel pridobivati vse več novih in novih članov.

Naslednjo razstavo so organizirali leta 1896, na vrtu enega od članov kluba. Zaradi udeležbe zgolj enega psa na prvi razstavi so bili trije vodilni v klubu, zelo zaskrbljeni in so glede na prve prijave, pričakovali popoln polom, a so z pripravami vseeno trmasto nadaljevali. Njihovi strahovi so se izkazali za neutemeljene, saj so na dan ko naj bi se razstava odvila, na mestu dogodka našli ogromno število psov, ki so se že razvrščali ob ringu. Največje presenečenje pa je predstavljalo občinstvo ki ni bilo sestavljeno zgolj iz razstavljalcev in članov kluba, temveč je razstava kljub vstopnini pritegnila veliko število ostalih ljubiteljev psov. Razstava je bila velik uspeh za mladi klub. Sodnik König si je v gneči na vrtu komajda izboril kotiček in odsodil dogodek, na katerem je bilo prikazanih najmanj dvajset Bokserjev.

Kljub uspehu razstave, pa je bilo jasno, da cilj glede utrjenosti pasemskega tipa še zdaleč ni dosežen. Nekateri psi so že imeli izoblikovan tip telesa medtem, ko so ostali še vedno bolj spominjali na robustne Bier-Boxerje iz starih časov kot pa na ideal, ki so ga imeli v glavi kreatorji pasme. Tako je padla prva odločitev, da se uvedejo nekatera vzrejna pravila in pa bolj detajliran standard, ki v glavnih točkah ostaja nespremenjen do danes. Ta dva predpisa naj bi skupaj utrdila t.i "Flockov tip", saj je takrat slednji predstavljal ideal pasme.

Vendar pa vse to ni kaj dosti pomagalo. Članstvo kluba je naraščalo in vsak od vzrediteljev je imel svojo vizijo glede tega kak naj bi bil tipičen bokser. Pravila so se sprejemala s težavo in kmalu je prišlo do prvega velikega spora, ki je imel za posledico dejstvo, da so se bili "trije mušketirji" prisiljeni umakniti pred voljo "nezadovoljne" večine v upravi kluba.

A na srečo se niso odpovedali pasmi. Ustanovili so nov klub, ki je kmalu prerastel v zvezo. Novemu klubu se je začelo zaradi rastočega nezadovoljstva med članstvom, ki je imelo izvor v večnih frakcijskih bojih znotraj "starega kluba" in ki z odhodom trojice nikakor niso ponehali, pristopati čedalje več članov. Ko so razmere dozorele in ker vodstvo starega kluba ni imelo niti vizije niti članstva, sta se kluba združila in nastal je krovni klub za pasmo nemški bokser, ki obstaja še danes. To je Boxer Club e.v. –Sitz München. Prvi predsednik je bil König, odgovorni za vzrejo in šolanje pa Roberth.

Njihovo delo je v kasnejših letih prineslo priznanje Bokserja kot delovne pasme. To se je zgodilo šele po koncu prve svetovne vojne, kjer so se tudi Bokserji izkazali kot službeni psi, saj so v teh težkih letih, kljub "neslužbenosti", ťvpoklicali vse razpoložljive pse v vojsko. To se je zgodilo leta 1924 in s tem so bile končno uresničene sanje, ki so jih sanjali pionirji pasme. Bokser je uradno postal službeni pes. To je hkrati pomenilo, da so psi, ki jim do takrat po takratnih pravilih ni bilo dovoljeno delati na poligonih, končno lahko pričeli z šolanjem, kar je na dolgi rok povzročilo kvalitetne premike v vzreji kar se tiče utrditve karakternih in temperamentnih značilnosti in drastično zmanjšalo število neuravnovešenih primerkov, ki so pasmi delale veliko škodo v smislu negativne promocije v javnosti. Bokser je tako pričel tudi v karakternem smislu postajati to kar je danes: stabilen in temperamenten družinski in službeni pes.

Ta podatek bi moral povedati marsikaj tudi današnjim kinologom in politikom, ki si prizadevajo oziroma prepovedujejo šolanja za višje izpite pasmam, ki jih imenujejo nevarne, saj je prav šolanje tisto, ki spravi psa v neke okvire, vzreji pa pomaga da skozi šolanje izloča značajsko in temperamentno nestabilne primerke, ki so v končni fazi nevarni sebi in okolici. Slednje pa je seveda moč doseči le s tem da pse izpostavimo obremenitvam na poligonu, saj se na tak način kaj hitro pokažejo vse njihove značajske kvalitete ali slabosti.

Med nasledniki teh mož, je kasneje v vzreji odigrala največjo vlogo, vzreja ki so jo imeli v psarni Von Dom. Vzreditelja v tej psarni sta bila Friederun Miram-Stockmann in njen mož Philip Stockmann. Najbolj znan pes iz njune njune vzreje Lustig v. Dom, pa se je uveljavil kot ideal modernega bokserja.

Žal se današnja vzreja vse preveč oddaljuje od njunega pogleda, v smislu pretipiranosti ali podtipiranosti psov in čedalje bolj se nahajamo v situaciji, ki kar nekako spominja na tista prve leta, ko so potekali pravi frakcijski boji med člani bokser kluba. Danes, ko je bokser na vrhuncu svoje priljubljenosti, in razširjenosti, se žal zopet pojavlja trend večih "tipov" in pogledov na standard. Očitno se tudi današnji vzreditelji v želji po "umetniški svobodi v vzreji" iz teh preteklih dogodkov niso naučili kaj dosti. Ali gre vzroke iskati v splošni kinološki nerazgledanosti ali zgolj v ignoranci vzrediteljev in sodnikov, bi težko trdil, vsekakor pa je dejstvo, da je to vprašanje tako kot v preteklosti, še kako aktualno. Ne samo v matični domovini, temveč po vsej Evropi. Če bi parafraziral star pregovor, ki pravi da je zgodovina najboljša učiteljica, bi lahko temu dodal, da smo kljub kvaliteti učiteljice, nasledniki pionirjev pasme, kaj klavrni učenci.