Zdravje naših bokserjev in njihovih potomcev je v naši psarni prioriteta in je nad vsem ostalim. Bokser je pasma, ki je izpostavljena kar nekaj boleznim, ki so dednega značaja in ki so dostikrat posledica vzrediteljeve nestrokovne odločitve ali nedovoljšnega preverjanja zdravstvenega stanja plemenjaka ki ga pripuščajo, ter svoje lastne psice. V večini srednje in severovzhodne Evrope ter v anglosaških državah, je že nekaj let priporočilo pasemskih klubov (ponekod pa tudi obvezen del vzrejnega pregleda) lastnikom plemenskih živali, da pregledujejo svoje pse za kolke, spondilozo, ter prisotnost aritmij, ter subaortne in pulmonalne stenoze. Slovenski Bokser klub trenutno predpisuje kot pogoj za pridobitev vzrejnega dovoljenja zgolj slikanje kolkov, obenem pa priporoča tudi pregled srca, za kar se žal odloča zgolj majhen del vzrediteljev v državi.

Standardom ki veljajo v razvitih kinologijah, sledimo tudi v naši psarni in zatorej naše pse podvržemo vsem trem testom, torej slikamo kolke in hrbtenico, ter opravimo teste srca z barvnim eco-dopplerjem. V primeru da rezultati odstopajo od idealnega, a še vedno zadovoljujejo kriterije za vzrejo, se potrudimo, da je partner absolutno zdravstveno idealen v tem pogledu. V primeru, da pes ni zdravstveno ustrezen glede stvari, ki jih pravila za vzrejo ne zahtevajo, takšne posameznike kljub morebitnem ustrezanju pravilom kluba, umaknemo iz vzreje, saj ne želimo prevzemati odgovornosti za morebitne hujše okvare pri potomcih naših psov pa najsi bo to v prvi ali naslednjih generacijah.

Za zagotavljanje korektne slike in čim boljšega vedenja o lastni vzreji, lastnike psov iz svoje vzreje spodbujamo, da tudi oni opravijo preventivna zdravstvena testiranja, ne glede na to ali z psom nameravajo vzrejati ali ne, saj lahko zgolj na osnovi takšnih povratnih informacij še bolj izboljšujemo svojo lastno vzrejo in zmanjšujemo možnost, da bi se v naši liniji pojavilo kakšno od oboljenj v hujši obliki kot je še sprejemljiva -torej izven meja normale.

Svojim psom privoščimo najboljše slovenske in tuje strokovnjake in na tem mestu bi se rad zahvalili predvsem dr. Matku iz veterinarske klinike Toplica iz Topolščice, ter dr. Asji Kranjc in dr. Radovanu Zajcu iz veterinarske klinike Trstenjak-Zajc, za njihovo strokovno pomoč, in večno pripravljenost deliti svoje strokovno znanje z nami.