Ben - "Bark"

Pozdravljeni,

Spoznali smo se maloprej, ko ste kliknili na naš kotiček. A je morda dobro, da se spoznamo še globje. Konec koncev, ste to sami želeli. Nihče vas ni silil, da pokukate direktno v mojo jazbino na spletu in berete moje spise. Če pa ste že ravno tu in to želite, si preberite tudi mojo štorijo.

Ime mi je -kot že veste, Ben, a me od malega kličejo Bark. Takrat še bodoči lastnik je predvideval, da bom veliko časa preživel na morju in je želel po angleško ostalim dopovedovati, da sem morski pes, torej Shark. A je naletel name, ki sem imel ime na B in je tako S zamenjal B, obenem pa dal imenu nov pomen. Ki me včasih žali, saj niti pod razno nisem lajavec. Rad pa pojem, kar lahko potrdim z filmčkom, ki ga je moj lastnik vključil med multimedijo na tej strani, a to je nekaj drugega.

Rojen (mi bokserji smo kot čebele- rodimo se in umremo, kotenje in pogin prepuščamo drugim ubogim stvorom) sem bil na Škofljici pri Ljubljani, mami Oti in atu Donu. Mama je bila bolj gospodinjski tip bokserke in ji ni bilo kaj preveč do razstavljanja in postavljanja, njena družina pa ji je glede tega trdno stala ob strani. Moj ata, pa je bil take sorte, da se je rad šel pokazat in šopirit okoli. Vse to pa je rezultiralo tudi v tem, da je imel mnogo oboževalk, s katerimi (kot tudi z mojo naivno mamo) ni nikoli ostal v kakem daljšem odnosu. Nomen est omen, in tudi Don, Donatello, je svoje latino ime opravičil dobesedno. Plejboj pač.

Zato sem odraščal ob vedno potrpežljivem krušnem očetu Šarplanincu, obenem pa sem imel za mamo tudi človekinjo, ki je prevzela nalogo dojilje namesto moje prave mame, ki ji je od stresa, ker očeta ni bilo pri družini ko smo ga najbolj potrebovali (pa tudi kasneje se ni potrudil da bi nas obiskal), izgubila mleko. Tako imam torej dve mami, od katerih je ena pohabljenec, saj mora hoditi zgolj po dveh nogah. Pa je kljub tej pomanjkljivosti, zame moja druga mama. Danes, ko je Oti mrtva, pa tudi edina mama.

Ker je jasno, da v polni hiši ni prostora za vse, smo najmlajši morali odit služit drugam. Sam sem tako pristal tule, kjer sem zdaj. Pri Altervitinih. Kolikor se spominjam, prehod v nov dom ni bil težak. Mi bokserji smo pač takšni kaveljci, da se znamo sprijazniti z življenjem in tistim kar nam v nekem trenutku ponuja. Smo nekoliko filozofski, a zato nič manj praktični. Življenje vzamemo kakršno pač je. Filozofski del tega pogleda tiči v dejstvu, da nas ni prav veliko takšnih, ki bi nam šlo v življenju slabo. Če že je takšna situacija, se na koncu vedno obrne v lepšo smer. Morda ima s tem opraviti nekaj tudi dejstvo, da mi pač pozitivno zremo v prihodnost.

Kakorkoli že. Danes sem tu in prav prijetno mi je. Imam veliko družino, saj sta si moja dvonožca zato, da bi jima bilo lažje, omislila poleg mene še celo krdelo. Bokserjev kakopak. Ali (zame) še boljše (ali slabše?) – Bokserk.

Povsem naravno je, da sem jima moral cel čas asistirati pri vzgoji podmladka. Bokserji najlažje učimo druge bokserje. Z ljudmi je malo težje. Spominjam se, kako duhamorno opravilo je bilo (temu je občasno še vedno tako), ko sem moral jaz, mladič, tema dvema dopovedati nekatera življenjska dejstva in resnice o svoji pasmi in o tem, kaj in kdo smo. Ne glede na vse knjige ki sta jih prebrala in ne glede na vse krasne prijatelje bokserje ki sta jih spoznala preden sta srečala mene, sta bila prava butlja. Začeli smo takorekoč z ničle. Tile dvonožci imajo sicer eno prednost in to je seveda ta, da imajo večjo glavo in možgane kot mi, ter zavoljo tega, jasno hitreje razmišljajo (seveda se kljub očitni prednosti, še vedno ne morejo primerjati z nami, ki smo v tem pogledu pač superijorni vsem živim bitjem-menda nas prekašajo zgolj delfini, ki pa so se morali za to prednost odreči kar vsem štirim tacam in celo svojemu vratu, da imajo še nekoliko večjo glavo, a so zato obsojeni na to, da so celo življenje mokri kot cucki- kar je edino dejstvo ki nakazuje na to, da smo nekakšni sorodniki.)

No, malo sem zašel iz smeri- kar zgolj potrjuje mojo prejšnjo trditev, da smo nekoliko filozofski. Kakorkoli že, sem se dve leti trudil, preden sem bil zadovoljen. Nekje sem moral seveda dvigniti roke in priznati poraz. Nikakor ju recimo nisem mogel prepričati, da je povsem normalno, da hodim sto metrov pred ali okoli njiju, ter preverim vsako sumljivo osebo, ki ju bi lahko ogrožala. Da preverim vsak koš za smeti, če morda ni v njem zakopana kaka bomba polna bojnega strupa, ali pa, da ni v vrečki kake upokojene, navidez nedolžne ženice, skrito pokvarjeno jabolko, ki ga hoče podtakniti mojima Sneguljčicama, ki sem ju dobil v varstvo. Tako sem moral sprejeti dejstvo, da sem po mestu hodil navezan nanju. Kadar je moj varovanec obul rolerje, ali sedel na kolo, je bilo nekoliko prijetneje, saj me ni cel čas vlekel nazaj in zahteval od mene naj hodim poleg, temveč me je takrat še vspodbujal, naj grem naprej prvi. Tudi kadar me je peljal izven mesta, me je pustil, da sem šel malce naokoli in preveril, če je zrak čist. In seveda če je tam okoli svojo dlako puščala kaka mična dama.

Ko govorimo o damah...Oh, da…jabolko ne pade daleč od drevesa. Tudi sam sem bil svoj čas pravi Don, kot moj oče. Že pri devetih mesecih sem skoraj uresničil prvi pobeg od doma s svojo izbranko, malo kokršpanjelko. A so jo njeni ječarji zaprli v stolp v tretje nadstropje, obenem pa sem izvedel, da me naskrivaj vara z Bulterijerjem iz sosednjega stolpa, saj sem ga, ko sem jo prišel klicat, našel pod njenim oknom. Ker niti jaz niti on nisva zamerljiva, ampak sva očitno zelo svobodnih nazorov, sva jo tako klicala skupaj. Ni prišla. Ali je bila trdno zaklenjena, ali pa se je tačas na najin račun zabavala s kom tretjim. Kdo bi vedel. Edino zadoščenje ki sem ga bil deležen tisti dan, je bilo dejstvo, da me je lastnik kot nor iskal kar nekaj ur po trdi temi, preden me je našel. Ker se je zelo potrudil, da me najde in ker si je moje izginotje vzel močno k srcu, sem se odločil, da ne bom več bežal za kiklami. Prava ljubezen je vredna tega. Pa čeprav gre za ljubezen dvonožca.

Kasneje so mi za družbo pripeljali Brino, češ da bo to moja žena. A ker so tile dvonožci dokaj nestanovitna bitja, so besedo požrli in ji namenili drugega moža, ter mi vedno ko sva se želela poveseliti (kar se je ponavadi dogajalo nekje na 10 mesecev), preprečili dostop do nje, ali obratno. Trpel sem kot pes, a nič se ni spremenilo. Nobeno moledovanje jih ni premaknilo.

Kasneje, ko smo se preselili iz mesta in ko so v hišo prišle še Jutu, Hanna in Polly, se je moje trpljenje početverilo, saj se nisem mogel zbližati z nobeno od njih. Končno je lastnikom postalo jasno, da je stvar resna in odpeljali so me k zdravniku. Možak je bil nek čudodelec, saj sem bil po tednu dni nošenja prozornega lijakastega ovratnika ki so mi ga nadeli na glavo, ozdravljen pohote. Kar niti ni tako slabo, saj so se očitno odločili, da nobena od punc ne bo imela mojih otrok, mene pa je tudi nehalo metati vsakič, ki se kateri začne gonitev.

Tako svoje dni sedaj preživljam v prijetnem dremanju ali igri s svojim dvonožnim in štirinožnim krdelom, vodenjem kuhinje (saj res ne gre, da bi jaz kot šef hiše ne vedel kaj se bo tisti dan kuhalo v loncu), pomočjo gospodarici pri sesanju prahu (najbolj mi prija ko posesa mene), ter občasno vzgojo kakega nadobudnega malega bokserja, ki mu je potrebno razložiti dejstva o življenju vesolju in sploh vsem kar nas obdaja.

Pa naj bo to zaenkrat vse z moje strani, da ne bi kdo slučajno rekel, da vas zadržujem (kar je seveda res, saj mi pozornost prav prija). A ker nisem sebičen, vas bom pustil, da pokažete še zanimanje za ostale člane našega krdela in seveda da si preberete še kaj bolj globokega, kot je tole moje avtobiografiranje. Seveda ne pozabite pogledati tudi multimedije ki je na strani.

In če se kdaj znajdete pri nas doma, vedite, da obožujem darilca. Najraje takšna za pod zob.

LP, Bark